Vsako platno je čustvena kartografija.
Narišem mejo med kaosom in redom — mejo, kjer se razum sreča z norostjo, kjer občutek postane oblika. Moje delo ni ilustracija; je izkopavanje. Vsaka površina ima zapis zavesti: napeto, transcendentno, liminalno, paradoksalno.
Dvojnost v središču moje prakse ni tema, ki bi jo ilustriral od zunaj. To je stanje, ki ga slikam od znotraj - ista nestabilnost, zaradi katere smo ljudje, upodobljen v pigmentu in lestvici.
Zbrati to delo pomeni imeti v rokah zemljevid tega notranjega ozemlja - ne dekoracijo, ampak dokumentacijo.